Ta pesem je zate, brezimni. Ki razdražljiv in bolan od monotonega čakanja na
kdovekaj še vedno tavaš skoz letne čase. In ne pišeš dnevnika. Še nihče ga ni,
ki je kakor ti. Prepuščen si sebi. In nostalgiji
po prihodnosti. Na svoj lep način boš preživel taborišča za begunce in slovo
od lepih ornamentov v secesijski arhitekturi. Na siničjem perju boš morda uzrl
bežno svet-
likanje orožja. In tvoj samotni žvižg. Ki traja. Dolgo.
Strdil se bo v elegijo. Pri tem ne moreš nič. Tako se mora
to zgoditi. Potem obup, ki rahlo šumi v nas. V tem je stvar.
Lahko izpiješ še šest steklenic, ne boš oživel svojega lika v ogledalu tujega
spomina. Do konca boš edini in sam.
Gotovo.